Pravzaprav sploh nismo plesali

Od leve proti desni: Nejc Podobnik, Ožbolt Menegatti, Tadej Menegatti, Jani Jarc, Andrej Ferlin in Luka Majer.

Ob peti uri zjutraj smo se v študentskem naselju zbrali ob skupinskem zajtrku. Nedodelan urnik je beležil zadnje popravke koles, pripravo in izbiro dodatkov, ki naj zapolnijo preostale prazne žepe lepo napolnjenih potovalk. Uvodna fotografija in odhod izpred doma št. 2. Zdelo se je, da nas na poti proti jugu ne more ustaviti prav nič, ko se je po slabih dvajsetih metrih prvič zalomilo – preluknjana zračnica, preluknjan zagon, dolge minute tihe nestrpnosti. Pa se je le rešilo in prvega dne se je podobna tehnična anomalija dogodila še enkrat, potem pa nikoli več (tega dne).

Postanek za kosilo – v bisage smo med drugim pospravili dva simpatična kuhalnika – smo si vzeli v Ilirski Bistrici, kjer nas je po izvrstni polenti a la Ferlin presenetil nepotreben dežni naliv. Čas je mineval v prešernem ozračju, kjer ni manjkalo niti fotografiranja, tega mnogim na začetku neprijetnega opravila, ki se je na koncu izkazalo za sicer nelagodno, pa vendar koristno dejavnost. Slovenijo smo zapustili na Jelšanah, kjer sta lani svojo pot proti jugu klavrno končala dva kilograma kokaina. Naša odprava na srečo ni bila deležna podrobnega pregleda, zato smo v doglednem času dosegli Rijeko, kjer smo se ustavili le za nakup potrebnih (po)živil in pod noč prispeli v Crikvenico. Nekaj kilometrov naprej proti jugu smo našli primerno gnezdo za prenočitev. Pa nas je v Selcah med pripravo trdo kuhanih jajc doletela burja in tako so noč kljub strehi nad glavo zaznamovali veter in dež in nespečnost in nehoteni objemi.

Veter se do jutra ni pobral, zato smo morali pekoča grla gasiti s toplim čajem. In ko se je že zdelo, da nam vreme s sončnimi žarki ponuja premirje, močni sunki kompromisu niso izkazali naklonjenosti. Poiskali smo ugodno senco in se prepustili čarom v plastenki postreženih testenin a la Ferlin. Burja še vedno ni kazala znakov šibkosti in kljub opozorilom in celo omejitvam, namenjenim osebnim vozilom, nismo mogli stati križem nog – prek Vinodolskega smo pričeli s prvim resnim vzponom na Velebit. Ponoven zaplet s tehniko, tokrat z verigo, kopica bočnih sunkov, pogledovanje proti modrini morske gladine, klanec, veter v prsa, filmski prizori s konjiči, klanec, močnejši veter v prsa, prihod na vrh! Zaslužena lovska rižota ni bila ravno obilna, bila pa je vroča in nam zagotovila debelo uro na toplem. Od tod smo se napotili v obcestno prenočišče, ki glede svojih dobrih in manj dobrih lastnosti še danes sproža debate med člani odprave.

Tiste dni nismo veliko plesali. Pravzaprav sploh nismo plesali. Vozili smo dinamično, v vodstvu sta se večji del poti zabavala težkokategornika Jani in Tadej, na pomoč pa jima je v težjih trenutkih prihajal preostali del ekipe. Pisec teh vrstic – naj mu bo oproščeno ostati v anonimnosti – se je v vodstvo spustil silno redko.
Dan se je spuščal, spuščala se je nadmorska višina in ob izdihljajih nedelje smo zaužili pivo, ki pa na račun večernega hlada ni posebno prijalo. Zavetje smo našli migljaj od utrujenega naselja Gračac in s preostalimi močmi pripravili večerjo in vse potrebno za dokončanje dnevnega poglavja.

Najprijetnejši vzponi se radi godijo v jutranjih urah in tokrat ni bilo nič drugače. Veliki Crnopac je padel in spust proti Obrovcu je poskrbel za obilne odmerke dopamina v prisotnih telesih. Dan je bil mlad in želje po kilometrih mnoge, pa se je zapletlo s kalkulacijo nadmorske višine - pričakovali smo hribček, dobili pa zajeten vzpon in ga premagali ob uničujočih sončnih žarkih. V Benkovcu smo si prvič in zadnjič v košarico naložili slastnih krofov. Pozno popoldne je bilo rezervirano za predmorske kilometre – Vodice smo dosegli ob zadnjih sončnih žarkih in se prvič osvežili počitnicam na Hrvaškem primerno.

Večer smo preživeli kolikor je mogoče ležerno ob obilni jedači in pijači, jutranje poležavanje pa razpotegnili tja v dopoldanske ure - ideja regeneracije nam je v zavetju gosto posejanih borovcev prišla še kako prav. Sledilo je čudovito popoldne kolesarjenja po magistralni cesti, s pogledi uprtimi proti morju. Jani je kilometrom odmerjal svoj takt, sonce se je počasi skrivalo, blesk morja pa smo v Rogoznici zamenjali z ožgano travo, na kateri smo prenočili. Ob zajtrku so se razširile govorice, naj bi nas ponoči obiskovale podlasice, svinje in kar je še takšnega.

Da pa se ne vdamo pastem suhoparnega pripovedovanja o dogodkih na poti, naj nekoliko osvetlim dogajanje znotraj skupine, ki bi morda utegnilo vzbuditi zanimanje bralca. Na mestu se je zbralo šest ljudi s sorodstvenimi, prijateljskimi in avanturističnimi vezmi. Množina je zahtevala razdelitev nalog in improvizirano hierarhijo, ki pa ni bila nikoli dokončno ubesedena. Vloga kompasa odprave je pripadla Ožboltu, Andrej in Jani sta bila najbolje podkovana v tehničnih rečeh – prvi v duhu skavtske tradicije, drugi na račun dolgoletnih športnih izkušenj, Luka je predstavljal glas preudarnosti v primeru trenj, ter skupaj z zalogovnikom energije Tadejem in neuradnim fotografom Nejcem tvoril k lahkotnosti in šali usmerjeno polovico odprave. Trenja so bila neizbežen, a vendar nevsakdanji pojav. Najpogosteje so bila zaznana pri kuhanju kosila, usposabljanju koles ter v trenutkih prevelike izčrpanosti, pa naj je šlo za katero koli nepomembnost. S končanjem dneva so se razblinila vsa nesoglasja in navadno se je z jutrom na nebu napovedovalo sonce.

Ožgano travo je kaj kmalu zamenjal pogled na pozlačeno morsko gladino, ki je desna očesa dražila velik del poti do Omiša, dopoldanskega cilja šestega dne. Tarok, sudoku, The Book Of My Lives, vodne radosti, kuskus, polnjenje mobilcev. Navadno smo popoldanske trase začenjali ob štirih, kar pa ni bilo pravilo. Najbolj zanesljiv alarm za pričetek je predstavljalo pojemanje sončevih moči. Zadnji dan magistrale in rajska spalnica oljčnega nasada. Sapa oblačnega neba nam je sproti sušila nadležen pot in nas ob Neretvi vodila do hercegovske prestolnice. Mostar smo si sprva privoščili s kulinarične plati in zavili v prvo čevapdžinico, ki se nam je ponujala. Ogled starega jedra s kolesi morda ni bil pametna ideja, bil pa je edina mogoča in pravilna. Mesto je izžarevalo nasprotujoče si slike ranjenosti, povezanosti in človeške pestrosti. Nedaleč od Mostarja, v osrčju Hercegovine, smo se ujeli v bodičevje in preživeli (noč). Nadaljevali smo prek Republike Srpske.

Pot je vodila naravnost v hrib, brez odvečnih (finančno pogojenih) ovinkov. Suhoparna pokrajina, nevajena poselitve, se je vlekla vse do Trebinj, ki med nami še vedno velja za kraj, ki smo ga pričakali najtežje in z obilno mero prikritega pa tudi razgaljenega negodovanja. Privoščili smo si kosilo v edini trebinjski restavraciji in popoldan preživeli v mestnem parku ter deloma v bližnji kafani, kjer je beseda tekla o izraelskem varnostnem vprašanju in ostalih političnih izzivih ter osebnih ciljih. Sedmega dne smo med drugim prečkali mejo med BiH in Črno goro, in sicer je šlo za enega lepših vzponov, polnem čarobnih podob razgibane pokrajine okrog nas. Kmalu po prihodu v novo deželo nas je ujela tema, zato smo morali pohiteti z iskanjem primernega prenočišča. Opozorjeni smo bili na nevarnost bivanja na prostem, ki da ga pogosto popestrijo volkovi in kače. Na srečo nam je uspelo v zadnjem trenutku dobiti streho nad glavo po zaslugi prijaznega predsednika vaške skupnosti, ki je po predaji ključa s prijatelji tekel za žogo tja v pozne večerne ure.

Pozna je ura mojega pisanja in glasba me uspava. Spustili smo se na ničlo. Pred nami se je razprostirala Boka Kotorska in zgrabili smo jo z obema pedaloma. Dosegli smo (prvih) tisoč kilometrov in se lahkih nog usmerili proti Budvi. Še malo… še tale predor… sveti gral poti je dosežen!

Dva dneva počitka, zmernega lenarjenja, družabnosti, večernega proslavljanja rojstnega dneva, dnevnega in nočnega kopanja. A glej ga zlomka, nas zadane, nekoč bo potrebno naprej. Danes. Rahla stiska s časom nas je na pot v Podgorico pognala že pred četrto uro desetega dne, v času neznosne vročine pa je vzpon proti Cetinjam skoraj v celoti potekal v peklu prisojne lege. In vendar smo se - z besedami našega predsednika - s skupnimi moči povzpeli na vrh (in se nato prijetno spuščali prav lep del popoldneva).

Podgorica nas je pričakala oropana lastnega prebivalstva – domačin nas je pomiril, da mesto umre zgolj v času poletnih počitnic. Kaj za to, gremo domov. Tudi vožnja z vlakom je lahko avantura.

Za vkrcanje na vlak, vključno z vso prtljago in kolesi, smo imeli na voljo debelo minuto, vozilo s svojimi človeškimi viri v obliki nadzornikov pa je ustrezalo ameriškim filmskim upodobitvam Balkana v 80h letih. Večinsko nekadilski populaciji odprave je cigaretni dim na hodnikih povzročal zmerno mržnjo do tega športa, kljub temu pa je nočni razgled na čudovito črnogorsko pokrajino odpihnil zadržke pasivnih kadilcev.

Zapletlo se je pri menjavi oblike prevoza - zaradi poškodovanega predora med Črno goro in Srbijo je bilo potrebno šestdeset kilometrov opraviti z avtobusom. Štirje avtobusi so bili napolnjeni v trenutku, zato so organizatorji zahtevali še enega, nam pa zatrjevali, da s kolesom pač ne bo šlo. Vendarle so naši nemi in manj nemi kriki neodgovornemu vodji obrodili sadove in dosegli smo vkrcanje naših teles s kolesi vred!

Po dveh urah smo zapustili avtobus, se ponovno vkrcali na vlak in ponovno plačali nekaj drobiža za prevoz koles. Za sledeči del poti smo si zagotovili spalno kabino in pisec sledečih besed je spal kot angel. Po prihodu v Beograd sta sledila čaj in kava za vse, ki so svoj spanec žrtvovali višjim ciljem - varnosti naših boljših polovic. Od tu naprej je šlo precej tekoče, če odmislimo razstavljanje in ponovno sestavljanje koles, plačevanje v žep in dvourni zastoj na račun drevesa, ki se je znašlo na slovenskih tirih.

A bilo je vredno.

Zemljevid

Za več informacij, klikni odsek proge.